življenje je učenje

ZGODILA SE MI JE KRIVICA

Prebudila sem se v lepo sončno jutro. Pretegnila sem se in poslušala žvrgolenje ptičkov. Takrat sem se spomnila, da bo to moj prvi šolski dan. Odšla sem v kuhinjo, kjer me je že čakala mama. Zajtrk je bil že pripravljen. Usedli sva se za mizo in skupaj pozajtrkovali svež kruh z domačo slivovo marmelado ter skodelico toplega mleka.
Skupaj z mamo sva se odpravili v šolo. S seboj sem vzela košarico. V njej sem imela copatke ter mojo najljubšo igračko. V šoli smo se usedli na blazino in poslušali ravnateljico. Ko nas je pozdravila, je sledila predstava »Listje žvrgoli«. V njej so nastopali medvedek Benjamin, zajček Garfild, tigrček Pinki in njihovi starši. Predstava je trajala trideset minut. Nato je sledil moj najljubši del šolskega dne in sicer podelitev daril in spoznavanje prijateljev. Še dobro, da je bila košarica dovolj velika za zajčka, ki sem ga dobila. Spoznala sem veliko prijateljev in skupaj smo šli v jedilnico ter se posladkali s tortico. Bila je ledena, take imam najraje. Ko smo vsi pojedli, smo skupaj s starši odšli domov. Tudi naslednje dni je bilo v šoli zelo lepo. Veliko smo se igrali, peli in risali. Razred je bil lepo urejen. Na stenah so visele slike različnih živali. Po omarah so bile zložene igračke s katerimi smo se veliko igrali. Stene na hodnikih so bili pobarvane z lepo rumeno barvo, kjer so viseli naši izdelki.
Po enem mesecu pa sem prišla v šolo in na steni videla napis: »Ti si osel!« To pa meni ni bilo všeč, zato sem v razredu vzela gobo s katero smo brisali tablo, jo zmočila in z njo začela brisati napis. Ravno takrat pa je po hodniku prihajala učiteljica. Začudeno me je pogledala in vprašala kaj packam. Povedala sem ji, da je nekdo popisal steno in da bi jo rada očistila. Vendar na moje veliko razočaranje, mi učiteljica tega ni verjela in me pred celim razredom obtožila, da sem popisala steno. Bila sem žalostna, saj me je obdolžila po krivem. Za kazen me je presedla v zadnjo klop in za nalogo sem morala desetkrat napisati šolska pravila.
Doma sem velikokrat razmišljala o tem dogodku in ugotovila, da se nisem znala in tudi ne mogla braniti. Takrat sem se odločila, da se mi to ne sme več zgoditi in da moram postati močnejša in se boriti zase. Res sem bila še zelo mlada, vendar pa sem že vedela kaj je prav in kaj ne. Nekaj dni sem bila zelo užaljena, nato pa sem postajala močnejša. Mogoče pa mi je ravno ta dogodek omogočil, da sem začela drugače razmišljati?!

no to je prvi del

drugi del
NOVA IZKUŠNJA V DRUGEM RAZREDU

Preživela sem čudovite počitnice in prišel je čas, ko sem morala oditi v drugi razred. Dobili smo novo učiteljico, ki me ni imela preveč rada, ker sem med poukom rada klepetala.
Bil je ponedeljek. Na urniku smo imeli dve uri likovnega pouka. Učiteljica nam je dala nalogo, da narišemo svojo družino. Nalogo sem vzela resno in sem se zelo potrudila. Izdelek mi je odlično uspel. V razredu pa smo imeli sošolca, ki je bil zelo nadarjen za nagajanje in žaljenje nas, ki smo bili okoli njega. Ravno tisti ponedeljek se je fant odločil, da bom njegova tarča prav jaz. Prišel je do mene, posmehljivo pogledal risbo in mi jo počečkal s črnim flomastrom. Učiteljica je naše izdelke ocenila in dobila sem nezadostno. Bila sem zelo žalostna. Rekla je, da me bo dala nazaj v prvi razred. Ko je to izgovorila, so se oglasili moji prijatelji in prijateljice v razredu in ji povedali, da sem naredila zelo lepo risbo, pa mi jo je počečkal sošolec Sergej. Učiteljica jim je verjela in mi dovolila, da doma narišem novo.
Vendar zgodba s Sergejem se takrat še ni končala. V drugem razredu se je obnašal, kot da bi bil že najstnik. Pogosto nas je ustrahoval in nagovarjal kako bi komu kaj ušpičili.
Nekoč pa smo imeli razredno uro in Sergeja ni bilo v šoli. Takrat smo se o njem z učiteljico zelo veliko pogovarjali. Opisali smo ji veliko dogodkov in ona nas je skrbno poslušala.
Učiteljica je poklicala ravnateljico in ji povedala kaj se je zgodilo. Ravnateljica je rekla, da se bo pogovorila z njegovimi starši. Ko se je pogovorila s starši, nam je sporočila, da bo šel v drugo šolo. S Sergejem nismo imeli več stikov, nikoli več ga nismo videli in ne slišali. Naš razred pa je bil od takrat naprej veliko boljši in postali smo ena prava velika družina.
Ugotovila sem kako pomembno je nekoga poslušati in mu pomagati, kot je to storila naša učiteljica.

tretji del
KAJ SE ZGODI, ČE NE UBOGAŠ MAME

Zjutraj sem se zbudila v lepo sončno jutro. Pogledala sem na uro in ugotovila, da je že petnajst minut čez sedem. Morala sem se obleči, umiti zobe, pojesti zajtrk, obuti čevlje in se odpraviti v šolo. Ko sem prišla v šolo, sem šla k moji omarici in se preobula v copate. Odšla sem v razred. Pogledala sem na urnik in dala na mizico zvezke in puščico.
Pri prvi uri nam je učiteljica brala knjigo z naslovom »Peter Klepec«. To knjigo je napisal France Bevk. Za domačo nalogo smo morali napisati nadaljevanje zgodbe. Drugo uro smo imeli na sporedu angleščino. Sedaj mi ni bilo treba dati puščice na mizo, ampak sem morala samo zamenjati zvezke. Pri tej uri smo se naučili poimenovati barve. Res ni bilo težko, saj sem to že znala. Ura je hitro minila. Domače naloge pri angleščini nismo imeli. Sledila je malica. Za malico smo imeli sendviče s sirom in mortadelo. Bili so dobri. Ko sem pojedla, mi je dala prijateljica Barbara vabilo za njen deseti rojstni dan. Vprašala sem jo, kaj si želi za darilo in ona mi je odgovorila naj se sama odločim. Med odmorom sem se igrala z mojo najboljšo prijateljico Tanjo. Igrali sva se družabno igro »človek ne jezi se«. Odmor je hitro minil, saj smo se zelo zabavali. Za naslednjo uro sem morala pripraviti zvezke in knjige za družbo. Pri tej uri smo se pogovarjali o domači pokrajini. Izvedela sem veliko novega. Nato sem imela na urniku še glasbeno vzgojo. Učili smo se pesem z naslovom Naš kuža. Pesem smo morali znati do naslednje glasbene ure. Seveda nam bo znanje pesmi ocenila. Imeli smo konec pouka in odhitela sem na kosilo, nato pa hitro domov.
Prejšnji večer mi je mama naročila, da moram pospraviti sobo, vendar sem se raje odšla ven igrat s prijateljicami. Igrale smo se šolo. Mama je prišla domov. Odhitela sem v mojo sobo in poiskala vabilo. Pokazala sem ji ga in ona me je vprašala, če sem pospravila svojo sobo. Odgovorila sem ji, da ne. In ona mi je rekla, da tudi na rojstni dan ne bom šla. Prosila sem jo, če lahko pospravim sobo, nato pa greva kupit darilo in bi naslednji dan lahko šla na praznovanje rojstnega dne. Dolgo je premišljevala, nato pa se je odločila, da mi bo dala še eno možnost. Bila sem zelo vesela. Takrat sem se odločila, da bom mamico raje ubogala, saj se rada drži pregovora:« Kakor ti meni, tako jaz tebi.«

aha
naj vam povem da imam to knjigo že celo napisano saj smo jo morali napisati in nato nesti v šolo
sedaj pa moramo narediti govorne vaje in jih povedati za govrono vajo bomo dobili uceno

IZGINILA JE MOJA NAJLJUBŠA IGRAČA

Nekega jutra sem se zbudila zelo slabe volje. Zunaj je bilo slabo vreme. Odšla sem v kuhinjo k zajtrku. Mama je vedela zakaj se ne počutim dobro. Rekla mi je, da bo kmalu spet lepo vreme in bom spet boljše volje.
Mamico sem prosila, če lahko v šolo nesem pokazat mojo najljubšo igračko. Moja najljubša igrača je bil govoreči papagaj. Mami mi je sicer dovolila, vendar me je opozorila, da se take igrače ne nosi v šolo, ker se lahko poškodujejo ali izgubijo. Vendar sem vztrajala pri svoji odločitvi in papagajčka odnesla v šolo.
V šoli sem svojo igračko lepo pospravila v predal. Med odmorom pa sem se igrala z njo. Odločila sem se, da me bo igračka med poukom gledala in jo bom imela na mizici. Zadnjo uro smo imeli športno vzgojo. Igračke nisem smela vzeti s seboj. Pustila sem jo na mizi. Ura športne vzgoje se je končala. Prišli smo nazaj v razred in igračke ni bilo več. Vprašala sem sošolce, če vedo kje je. Nobeden od njih ni vedel. Učiteljica mi je obljubila, da mi bo pomagala najti mojega papagajčka.. Iskala sem jo, dokler ni prišla po mene mami. Zvečer, ko sem šla v posteljo nisem niti za trenutek zatisnila očesa. Sploh nisem spala. Mami je to videla. Zjutraj, ko sem prišla v šolo je mami srečala na hodniku učiteljico in ji povedala, da nisem spala. Učiteljica je rekla, da bom lahko počivala v šoli. Odšla sem v razred. Pripravila sem se za slovenščino, nato pa spet pogledala, če je kje igračka. Ni je bilo. Pouk se je začel. Vso uro sem razmišljala, kje bi lahko bil moj modro-rumeni papagajček. Po tej uri sem morala na stranišče. Tam pa me je čakalo presenečenje. Moja najljubša igrača je bila v košu za smeti. Vzela sem jo in jo pospravila v torbo.
Odločila sem se, da je ne bom nikoli več nesla v šolo. Nikoli nisem izvedela, kdo mi je vrgel igračo v koš in zakaj. Mogoče pa bom to izvedela nekoč, ko bom velika? Vsekakor pa je imela mami prav.

to je bil četrti del

peti del
ŠOLA V NARAVI

Minilo je nekaj let. Bila sem že v devetem razredu. V tem letu smo imeli planirano tudi šolo v naravi..
Učitelji so se zelo potrudili in nam organizirali izlet v London in to kar za sedem dni. Bila sem zelo radovedna in zanimalo me je kaj bomo tam počeli. Mesec dni pred odhodom smo prejeli vsa navodila.
Prišel je čas, ko smo morali pripraviti kovčke. V šoli smo dobili seznam potrebščin, ki sem jih potrebovala. Večer pred odhodom sem imela vse lepo pripravljeno za odhod.
Starša sta me odpeljala pred šolo, kjer smo se zbrali. Nato smo se z avtobusom odpeljali na letališče Brnik. Z letalom smo se odpeljali v Anglijo. Vozili smo se dve uri. Takrat sem bila prvič na letalu in moram reči, da sem se prav dobro počutila.

Ko smo pristali v Londonu, smo se zbrali pri avtobusu, ki nas je odpeljal v dom, kjer naj bi preživeli en teden. Dom sej je imenoval Buri Muri. Bil je velik in zelo lepo urejen. V sobi smo imeli pograde, televizijo, itd.. Najprej smo si oblekli in postlali postelje. Sledilo je pospravljanje oblačil. Tako je minilo toliko časa, da smo odšli v jedilnico na večerjo.
Naslednji dan smo si ogledali muzej voščenih lutk. Bilo je zelo zanimivo. Veliko smo se fotografirali. Tretji dan pa smo sami s pomočjo učiteljev ustvarjali lutke, ki smo jih videli v muzeju. Razdelili smo se v skupine. Zelo sem uživala. Zvečer smo odšli v sobe in se pripravili za večerni sprehod. Prehodili smo približno tri kilometre. Ko smo se vrnili, smo lahko gledali še televizijo, vendar ob desetih zvečer smo morali že vsi spati.
Ob polnoči so prišli učitelji pogledat, če spimo in če je mir. Proti jutru so me zbudili fantje iz sosednje sobe. Slišala sem samo te glasove: »Dej mir! To boli! Nehaj!« Odločila sem se, da grem pogledat kaj se dogaja. Ampak že ko sem stopila iz sobe, so mi učitelji rekli naj začnem pakirat prtljago in da gremo domov. Žalostna sem se obrnila in povedala sošolkam, da naj začnejo pakirat, saj bomo odšli domov. Vsi smo bili užaljeni. S sošolkami smo se odločile, da bomo vprašale kaj se dogaja. Moja najboljša prijateljica Tanja je stopila ven in vprašala kaj se dogaja. Videla je pretep fantov in se ustrašila, zato je hitro stopila nazaj v sobo. Vse nam je razložila in bilo nam je jasno, zakaj se bomo vrnili. Fantje so ponoči ušli iz doma v bližnji lokal in tam počeli stvari, ki niso bile primerne naši starosti.
Spet je bilo približno dve uri vožnje z letalom. Na letališču so nas že čakali starši. Učitelji so se hoteli pogovoriti s starši od pretepačev, a jim ni uspelo. Starši so se jezili na učitelje zakaj smo se vrnili iz Londona, saj bi morali biti tam še tri dni. Nikogar od njih pa ni zanimalo kaj se je pravzaprav zgodilo. Vsi so bili prepričani, da so njihovi otroci nedolžni.
Opazovala sem starše kako se pogovarjajo z učitelji. To mi ni bilo niti malo všeč. Tega končnega izleta ne bom nikoli pozabila. Tako zelo sem se ga veselila in tako hitro se je vse obrnilo na glavo, zaradi nekaj izjem, ki se niso znale obnašati in so naredile veliko škodo drugim učencem.

šesti del
V ŽIVLJENJU SE MORAŠ ZNAJTI

Po končani srednji šoli sem se vpisala na faks. Na faksu sem bila štiri leta. Tam se bila prvo leto najboljša učenka. Drugo leto sem se morala veliko učiti, da sem lahko bila odlična. Tretje leto sem morala napisati kam bi šla v službo, kar mi je bilo težko. Četrto leto pa sem bila konec leta prav dobra učenka. S tem nisem bila prav zadovoljna. Odločiti sem se morala v katero službo bom odšla. Poklic učiteljice mi ni bil všeč, ker nisem hotela poslušati sitnih otrok in staršev. Natakarica me že nasploh nikoli ni veselila. Novinarka pa je bilo prezahtevno. Dobro sem premislila in ugotovila, da je frizerka popoln poklic zame.
Vendar se šole še nisem naveličala, zato sem odšla še v šolo za frizerke. Po končanemu šolskemu letu sem si začela graditi frizerski salon. Frizerski salon se bo imenoval Lepotička. Minilo je še eno šolsko leto in salon je bil nared. Sedaj pa sem imela šole že dovolj. Čez nekaj časa sem ugotovila, da imam preveč dela, da bi delala sama. Začela sem delati letake, da iščem frizerko in jih obešati po ulicah in po šolah in vrtcih. Dobila sem veliko prijav. Nisem vedela koga naj izberem, nato pa sem se odločila, da bom pripravila tekmovanje. Pri temu tekmovanju je zmagala tista, ki je najbolje postrigla model. Zmagala je moja prijateljica. Medtem ko sva skupaj delali, sva se še bolj spoprijateljili in spoznali. Enkrat nama je zmanjkalo strank in nisva imeli denarja za preživetje. Ugotovili sva, da morava nekaj spremeniti. Imela sem predlog, da bi dali vsakemu, ki pride k frizerju obesek za ključe od najinega frizerskega salona. Enkrat na teden sva v salonu pripravili tudi živo glasbo, pri čemer mi je pomagal moj brat. Tako sva pridobili zelo veliko strank. Drugi frizerski saloni pa so se čudili zakaj je najin frizerski salon tako zelo obiskan.
Takrat sem ugotovila, da je potrebno za zaslužek veliko delati in se spomniti kaj novega. Ne smeš lenariti, ampak moraš delati, da zaslužiš denar za preživetje.

zaključek
ŽIVLJENJE JE UČENJE

V življenju se ti zgodi marsikaj. Dnevi so sončni, deževni, snežni, megleni, mrzli in vroči.
Doleti nas lahko potres, poplava, neurje… Prav takšno je naše življenje. Včasih smo veseli, obupani, žalostni, presenečeni, jezni in razočarani. Vendar vedno se naučimo kaj novega. Še največ se naučimo na lastnih napakah. Napake delajo tudi starši, učitelji, sodelavci, prijatelji, sošolci in drugi. Pogovor med vsemi nami reši marsikatero napako.
Lastne napake pa so tiste, ki jih storimo sami. Tega se zavedamo ali pa tudi ne. Delamo jih vse življenje. In prav zato je življenje eno samo učenje.

upam da vam je bila knjiga všeč

Ja Zelo vsec! in zelo dolgo si jo pisala!!

vesela sem da ti je všeč

Tudi meni je usec!

hvala
admin pridi na msn

Nemore nedela ji, meni tudi ne! nemore ne MSN! zal!

Va..ful dobra zgodbica!

miley* hvala!"
mileystarhannah10montana to bi lahko admin sama povedala!

Prosim animal-!